Aktualno

DILEMA, KI TO NE BI SMELA BITI

ali

KATALONIJA, DEŽELA NOVIH POLITIČNIH KVALITET

 

Katalonija je za Katalonce Catalunya, za kastiljske (madridske) Špance je Cataluna, v Aranski dolini, ki ima svoj jezik – aranščino – je Catalonha. Pred leti, od leta 1933, pa od leta 1936 do leta 1938 bila je federalna republika v federativni republiki Španiji. Tako so se odločili volilci na volitvah, ko so skupaj, Španci, Katalonci, Baski, Asturci, Estramadurci, Andaluzijci,  izglasovali demokratično federativno republiko in se odpovedali monarhiji.

Prvi predsednik Federalne republike Katalonije Lluis Companys je leta 1934 razglasil neodvisnost »Federalne republike Katalonije  znotraj federativne republike Španije.« Companysa je, po zatrtju republike v španski državljanski vojni, ustrelil španski diktator, generalissimus Francisco Franco. Vojno je dobil s pomočjo nacistične Nemčije in fašistične Italije, ki so mu pošiljali »humanitarno« pomoč v obliki letalske legije Kondor, tankov, Musollinijevih alpincev in bersaljerov. Od takrat pa do 9. avgusta 2006, ko je katalonski parlament sprejel statut o avtonomiji, po katerem je bila katalonščina uradni jezik v pokrajini, Katalonci pa samostojna nacija, so se vrstili tihi spopadi na relaciji Madrid – Barcelona. Madridski parlament je razveljavil sporne odredbe katalonskega Statuta o avtonomiji in jo vrnil pod centralno oblast, katalonski jezik pa prepovedal. Španščina je edini uradni jezik v vseh pokrajinah. Avtonomija brez avtonomije.

Od tedaj sta na politični sceni dve osebnosti, ki krojita usodo države, pokrajine, ljudi.., verjetno tudi usodo Evrope.

 

Prva je presednik španske vlade Mariano Rajoy. Nekdanji učenec jezuitske gimnazije iz buržoazne družine, je že kot študent prava začel svojo politično pot v funkciji predsednika Ljudske stranke leta 2004. Predsednik vlade je postal leta 2011. Leta 2013 je bil prvič obtožen za zlorabo javnih sredstev, ko si je izplačeval  stroške stanovanja in življenske stroške, čeprav je bil lastnik stanovanja in hiše v Madridu. Sledile so obtožbe za korupcijo v aferi Barcenas, po katerih je dobil okrog 300.000 evrov »črnih«, neprijavljenih sredstev donacij stranki od blagajnika stranke Barcenasa. Milijon ljudi je tedaj podpisalo peticijo za njegov odstop s funkcije predsednika vlade. Rajoy je v nastopu pred parlamentom, priznal »napako« ter krivdo zvrnil na Barcenasa, češ da mu je zagotavljal, da je vse zakonito. Ostal je predsednik vlade. Leta 2017 je bil Rajoy znova glavna osebnost nove korupcijske afere. Skupina poslovnežev, ki je financirala Ljudsko stranko in njenega predsednika, je bila obtožena podkupovanja, pranja denarja in podobno. Sodnik Garzon je bil s procesa umaknjen, drugi sodniki so proces zavlačevali. Obsojeni so bili marginalni uslužbenci in člani Partido Popular, Ljudske stranke.

Rajoy je svojega predhodnika na položaju predsednika vlade,  socialista Zapatera, obtožil, da se je med drugim zalagal za sprembe španske ustave, ki bi avtonomnim pokrajinam dala večje pristojnosti, kar je, po njegovem, razbijanje enotnosti in integritete države in vodi v konfederalizem. Očitno je, da pod enotnostjo razume unitaristično in centralistično državo, kar je Španija danes, s kar najboljšo frankistično tradicijo. Legalizacija splava, ki jo je predlagala Zapaterova vlada, je za Rajoya »kaznivo dejanje«, da ne omenjamo njegovega odnosa do istospolno usmerjenih ipd. Toliko o njem.

 

Carles Puidgemon i Casamajo, predsednik katalonske vlade, je kot 16 – letnik začel pisati za lokalni časopis v Gironu, kjer je bil rojen, v družini šlaščičarjev kot eden od osmih otrok. Študiral je katalonsko filozofijo in tradicijo, posvetil se je novinarstvu, iz novinarstva odšel v politiko in leta 2015 postal predsednik združenja občin za neodvisnot. Od 10.januarja 2016 je predsednik katalonske vlade, prvi, ki zavrača prisego zvestobe španski ustavi in kralju Felipeju VI.

Navedena politika sta danes predstavnika dveh evropskih političnih realnosti. Prvi je predstavnik konservativizma, ki se vedno bolj nagiba na skrajno desno in uporablja enaka represivna sredstva, kot režimi zla, za katere smo mislili in upali, da se nikoli več ne vrnejo in vendar so med nami in nad nami, od evropskega, nemškega, francoskega, slovenskega parlamenta…… navzdol. Drugi pa je (vsaj za zdaj) predstavnik odpora temu konzervativizmu in desničarstvu, v želji ustvarjanja nove politične kvalitete, v kateri bo vse manj države, kot sile nad državljani in političnih strank, orodja države, ki omejuje in  zavaja državljane z demokratskim mitom.

Po Kataloniji Španija gotovo ne bo več takšna, kot doslej, Katalonija tudi ne. Katalonja bo to, kar hoče biti, če se bo reformirala unitaristična in centralistična država. Največja zabloda, ki jo lahko pričakujemo, pa bo v tem, da bo Evropa združenih unitarističnih in nacionalističnih, partitokratskih držav, ostala ista, takšna kot je danes, čeprav bi prav Združena Evropa morala vse bolj postajati združenje državljanov, regij in neposredne demokracije.

Ali bo zmagalo zlo?

 

 

 

(fotografiji sta iz Wikipedije)

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

*