Aktualno

Enakopravno obravnavanje argumentov in poročanje novinarjev

Ko gledam predvsem na naši nacionalni televiziji različne TV oddaje oz. predvsem razprave z aktualnimi družbenimi temami, sem velikokrat v veliki zadregi. Ne toliko zaradi razpravljalcev, ki imajo diametralno nasprotna stališča in nekateri resne argumente, mnenja in pomisleke ter predloge, druga t. i. nasprotna stran pa zagovarja vsebine, ki očitno »ne držijo vode« kot radi rečemo.

Ni moteče, če so mnenja različna, nasprotna oz. tako in drugače neusklajena. Moteče pa je, da se pojavljajo na TV zaslonih osebe, ki si enostavno ne zaslužijo povabila na javno televizijo zaradi svojih dokazano slabih ravnanj in praks, nacionalističnih in ksenofobnih govorov, izjav in stališč. Ne glede na to, ali gre za t. i. strankarsko »enakopravnost« pojavljanja v sredstvih javnega obveščanja kot je RTV, bi morali biti odgovorni uredniki dovolj človeško, politično in strokovno razgledani, da ljudi, t.j. gledalcev in poslušalcev ne bi podcenjevali in zavajali z vsebinami, ki jih predstavljajo lažnivci na eni strani in njihovi oponenti na drugi strani.

Vloga medijev je tu večja, kot se je morda odgovorni zavedajo. Zato niso zastonj poskusi vplivanja na razne oddaje, vsebine in čas prikazovanja, predvsem s strani politikov na oblasti, pa tudi tistih, ki trenutno niso, pa si želijo priti na željena vplivna in dobro plačana mesta.

Zadnji poskus urejanja razmer na RTV SLO s strani generalnega direktorja Igorja Kanudca kaže na shizofrene razmere v naši nacionalni hiši. Hkrati kaže na vso nemoč, da bi se tisti, ki kreirajo razvoj in programsko politiko RTV hiše soočili s svojo odgovornostjo.

Argumenti so preglasovani z glasovanjem, ki je »demokratično« sredstvo za uveljavljanje določene volje. Tudi volje po nespremembah. Proti temu se lahko upre človek le z »normalno razumsko kmečko pametjo«, kar so sicer dokazali trije pokončni člani sveta s svojim odstopom.

Pravzaprav bi pričakoval, da svet RTV deluje tako javno, da bi se seja prenašala po TV. Morda celo, če sem malo nesramen, da bi bili navzoči poklicni ploskači in navijači, tako kot ob oddajah oz. pripravah na referendum o družinskem zakoniku, ali oddaji na žaru z Borutom Pahorjem.

Nespremenjeno stanje na RTV je pač znak, da o popolni neodvisnosti sredstev javnega obveščanja še nekaj časa ne bomo mogli govoriti. Tudi novi lastnik POP TV in Kanala A general David Petraeus in bivši direktor CIE je lep pokazatelj razprodaje slovenskega premoženja, želje po vplivu na ljudi in seveda podrepnosti in klečeplazenja oblastnikov. Generalovo srečanje s premierom Mirom Cerarjem to tudi dokazuje.

O kakšni potrebni konkurenci med mediji, njihovi vzgoji na državljane itd. pa je morda celo preveč razpravljati.

Vsekakor je tudi stanje v medijih pokazatelj odgovornega, analitičnega, verodostojnega in pogumnega poročanja, kjer imamo seveda tudi svetle primere. In ti naj bodo zgled. Kot primer naj navedem že skoraj pozabljenega v Bosni ubitega Mladininega vojnega dopisnika in fotografa Iva Štandekerja, pa Erika Valenčiča, pa Mateja Šurca in Blaža Zgago, pa Evgenijo Carl, Jeleno Aščič ter še in še novinark in novinarjev, saj je skoraj krivica, da človek ne more našteti vseh.

Državljani bi morali imeti pravico do pravočasnih, verodostojnih, preverjenih in družbeno angažiranih informacij, ne pa neko navidezno pravico o »enakopravnem« poročanju, kjer naj bi se sami odločili, kdo ima prav, lažnivec, ali poštenjak.

Z vdorom ameriške miselnosti, njihovega finančnega in oblastnega vpliva pa bodo seveda še naprej glavne novice o požaru v neki njihovi zvezni državi, streljanju na kakšni šoli in seveda poudarku, da je svet majhen in da smo vsi skupaj mala globalna vas, zato naj bi nas to moralo zanimati.

Morda bi bilo na koncu umestno opozoriti tudi malo več medsebojne novinarske solidarnosti in vzajemne podpore pri reševanju tako vsebinskih problemov, o katerih pišejo, kot tudi statusnih, ki se nanašajo na same novinarje.

Še misel, ki bo šla mogoče v pozabo, vendar si naivno predstavljam, da bi morala biti nacionalna RTV zbir najboljših, najbolje plačanih in najbolj pogumnih ter odgovornih novinarjev in urednikov v Sloveniji. Morda nekaj takšnega kot je UKC v zdravstvu. Seveda mislim na vrhunskost in pozitivnost.

Miloš Šonc, Grosuplje

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

*