Aktualno

ŽIVLJENJE TEČE DALJE

Kdo je nosil rdečo zvezdo in za koga

 

Množica je ploskala in pela. Vse je bilo tako, kot mora biti na koncertu, dostojanstveno, kulturno. Prepevalo se je sede in, če je bilo treba, tudi stoje, pod simbolom peterokrake rdeče zvezde, tiste partizanske, s katero so borci za svobodo osvobajali in umirali.

Prav to petokrako zvezdo na titovkah Prve proletarske brigade je Stalin zahteval, da se jo odstrani iz partizanskih uniform in obtožil Tita, da mu je »zabil nož v hrbet« (kar je še enkrat ponovil dve leti kasneje, po drugem zasedanju AVNOJ-a.)

Toda, tega večera, ko je govorila in prepevala Svetlana Makarovič in ko je Pia Cah s Pinkoti zbrane tisoče ljudi, od dedkov in babic, do očetov in mamic, vnučkov in vnučk, dvigovala na noge, ko so se mnogim med njimi v očeh zalesketale solze, se je našla skupinica, res skupinica, ki ji ni bilo po godu, da se kaj takega dogaja. Žvižgali so, piskali in vreščali. Najbolj glasen je bil znani vodja, ki je pod geslom »davkoplačevalci se ne damo«, te dni prav nas davkoplačevalce obremenil za njegov že vnaprej propadli referendum, ki nas bo stal več kot štiri milijone evrov, Vili Kovačič. Spravil se je tudi na rdečo zvezdo, na narodnoosvobodilno borbo in na Tita. Kot, da on in njegovi pajdaši in pisci govora ter politikanski mentorji ne vedo ali pa se delajo neumne, da je osvoboditev Slovenije in Jugoslavije njihovo delo, torej Tita in antifašistov, narodnih osvoboditeljev. Le oni so oznojeni in umazani gazili krš, kras, istrsko rdečo zemljo, se borili, osvobajali in umirali, utrujeni, misleč zgolj na osvoboditev države in njenih ljudi. Le njihova zasluga je, da smo postali gospodarji na svoji zemlji. Ta zemlja je vojaško in političko nasledstvo partizanske narodnoosvobodilne borbe pod rdečo petokrako zvezdo in pod vodstvom Josipa Broza Tita. Zato je vse takšne med nami in tudi nas same, potrebno vprašati:

»Če odklanjate rdečo zvezdo, če odklanjate NOB, če odklanjate Tita, zakaj ne odklanjate tudi njihove zapuščine? Kako, da vas ni sram prepirati se okrog nečesa, česar ne bi imeli, če ne bilo tega “zločinca”, okrog Istre, Piranskega zaliva, op.., oprostite, Savudrijskega zaliva, ker bi vse, tako kot cela Dalmacija, otoki, Kvarner, Reka, Postojna, Koper, Piran, Maribor, Ptuj, Prlekija in Prekmurje,  bilo v lasti tujcev.«

Če je bil Tito zločinec in vsi borci s titovko z njim, potem je nespodobno govoriti, da so Savudrijski zaliv in Piranska vala, kot tudi drugi deli države, naši. Ta “sadistični zločinec in njegovi partizanski morilci” so samo od aprila 1945 dalje osvobodili dva tisoč osemstvo kvadratnih kilometrov Istre in še malo drobiža Kvarnera, Zadra in otokov, vse do Trsta pa jih taki klovni, kot Vili Kovačič in njegovi janšistični mentorji ter njim podobni, razglašajo za zločince! Ob tem pa tiste, ki so se že tedaj prodajali tujcem in cerkvi, imenujejo borce za nacionalno stvar, čeprav so prav to nacionalno stvar razdajali kot, da jim je ostala od botrov in stricev iz Rima ali Berlina.

Ob tem nas ne čudi več odkod prihajajo takšne nerazumne izjave predsednika vlade, ki razlaga, da je pravo temelj družbene kohezije in da nespoštovanje prava vodi v anarhijo, zaradi česar morata obe prizadeti sosedi spoštovati razsodbo EU arbitraže, kot da gre za nenaseljeno območje.

To ne bo ne lahek, ne kratek, proces. Že zaradi arogance in nesramnosti, zakaj tega ne povedati na glas, s strani prijateljske sosede  in tudi zaradi neznanja in nekompetenc druge prijateljske sosede, ki jo je sodba dočakala nepripravljeno. Nobena teh strani ni pomislila na ljudi, temveč zgolj na državo. Toda država brez ljudi ne obstaja. Obstajajo pa ljudje, ki že dvajset let ne vedo katera država je njihova… Živijo v dveh državah,  tako v Istri, v hrvaškem Zagorju, Dolenjski ali Prekmurju, če je temu moč reči življenje! Temeljna naloga države, brez velikega govorjenja o strinjanju ali nestrinjanju z arbitražo, bi morala biti reševanje življenskih vprašanj teh družin in njihovih domačij, hlevov, vinogradov, sadovnjakov, šol in otrok, zdravnikov in davkov….

In če je potrpežljivost in vzdržanje pred provokacijami nekaj razumnega, vsaj ko se slovenske politike tiče, nekaj, kar je treba pozdraviti, potem mora slovenska politika narediti prvi korak, da dokaže svojo razumnost. Takoj mora začeti odstranjevati žico, kjer koli jo je postavila. In če že ne more reševati problemov slovenskih družin, ki so ostale na hrvaški strani meje, lahko rešuje in pomaga rešiti probleme hrvaških družin na slovenski strani meje. Odpustiti mora tiste vojake, ki čepijo na Trdinovi Sveti Geri in tam pobrati prisluškovalno in drugo kramarijo ter jo spraviti v vojaški muzej v Logatcu ali Pivki ali v  drug muzej in za vsak slučaj, če ni prostora v muzejih, na odpad. Ljudje bodo brez tega vseeno lahko lepo živeli. Ubi bene, ibi patria (Domovina je tamo kjer mi je dobro) je stari rimski rek. Velja še danes.

Življenje teče dalje.

 

 

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

*