Aktualno

MALA ŠOLA HOLOKAUSTA

Ko je Hanah Arendt pisala o banalnosti zla, takrat ko je spremljala sodni proces proti Eichmanu, je s tem mislila na poslušnega uslužbenca, ki odgovorno, vestno in  strokovno izvršuje naloge, ki mu jih je naložil njegov vodja. Namreč, tako je Eichman po atentatu na Reinhardta Heydricha, avtorja »končne rešitve« judovskog vprašanja, skovanega ob berlinskem jezeru Wansee, dokončal filigransko delo zločinskega uma, ko je temeljito, pisarniško – birokratsko izdelal načrt likvidacije evropskih Judov. Delo je bilo narejeno strokovno, z razdeljenimi in razdelanimi nalogam in vse je teklo, kot po maslu. Usmrčenih je bilo med 5 in 6 milijonov Judov, Romov (takrat še Ciganov), ki jih zaradi njihove nepriljubljenosti ni nihče prešteval, pa med 200 000  in 800 000.

Zato so današnje trditve, celo med strankarji v parlamentarni stranki SDS, da je holokaust izmišljotina Judov,  samo uvod v proces vračanja fašizma in nacizma v Evropi in Sloveniji v njej in ponavljanje »banalnosti zla,« Hanne Arendt. Strašljivo je, ker nihče, ki bi to moral po funkciji, profesiji ali politični poziciji, ne protestira. Le maloštevilni, ki nimajo oblastne moči, temveč zgolj  besede kot orožje, ne molčijo, opozarjajo…. Pa še tem se očita, da so proti »svobodi govora.«

Kot da imajo zlo, zločin in zločinci vse pravice, tudi pravico do svobode govora. Če hoče človek o nečem odločati, potem mora vedeti s čim ima opravka, sicer je nevednež. Vendar nekdo, ki zlo razglaša za dobro, ni nevednež!

O zlu je treba govoriti in ga javno obsoditi, tako kot je  treba javno obsoditi ljudi, ki zagovarjajo in branijo zlo, četudi so bili člani S(D)S.

Besedo holokaust je v povojni Evropi prvi uporabil cerkveni sabor protestanskih cerkva nekdanje Zahodne Nemčije, s čimer je označil nacistični genocid na evropskimi Judi. Izvorni pomen besede je iz antične Grčije. Olokauston – popolnoma sežgan – je žival, ki so jo prinesli bogovom ali dušam umrlih Grkov in Rimljanov in so jo,  za razliko od drugih načinov žrtvovanj,  celo zažgali. Stari Jevreji so podoben obred žrtvovanja jagnjeta imenovali olam kalil – uničenje z ognjem.

Danes obstajajo razlike v obsegu pojma holokaust. V ožjem pomenu te besede gre za genocid nad evropskimi Judi (Judje temu pravijo »šoa« (sho/ah))  V širšem pomenu besede pa gre za genocid nad vsemi socialno, nacionalno, versko ipd. »drugačnimi« s strani režima na oblasti. Doslej je to veljalo le za nacifašistični režim in države, ki so pristopile in sodelovale s tem režimom.

Hitler je želel Evropo in Veliki Reich osvoboditi Judov. Takoj, ko je prevzel oblast (leta 1933) je začel z odločnim izseljevanjem Judov in njihovim prisilnim preseljevanjem. Vse do leta 1938 so se  nemški Židje svobodno izseljevali iz Nemčije v Palestino. Da bi spodbudil njihovo izseljevanje, je Hitler z  judovskim predstavništvom Haavara v Palestini sklenil sporazum, po katerem so nemški Judje svoj kapital podarjali Reichu, palestinska Haavara pa je dobila protivrednost v industrijskih proizvodih in v trgovinski izmenjavi.

Vendar je Anglija, tedanji kolonijalni gospodar Palestine, omejila preseljevanje Judov na 15 tisoč v petih letih. Zaradi te omejitve Hitler ni bil več zainteresiran za njihovo izseljevanje, ampak le še za njihov kapital.

Britanci so, o tem se je Hitler pogovarjal z lordom Halifaxom v Berlinu, predlagali ustanovitev palestinske države v Palestini. Hitler je takšno rešitev odklonil, saj se je bilo treba po njegovem Jevreja rešiti, ne pa jim dati državo. Obstajala je tudi ideja o judovski državi na Madagaskarju, za kar je bila  posebej zainteresirana Poljska. Vsi predlogi so propadli, vključno s predlogi ameriškega predsednika F.D. Roosvelta na konferenci v Evianu o reševanju evropskih Judov. Judov ni hotela sprejeti nobena »demokratična« država, čeprav je Hitler obljubljal najbolj luksuzne ladje, vlake in avtobuse, ki jih bodo na stroške Reicha vozili tja, kjer jih bodo sprejeli.

Vsem poskusom, da se »židovski problem« reši teritorialno, ki so jih kot po tekočem traku odklanjale takrat najmočnejše evropske »demokracije« in istočasno tudi najmočnejše kolonijalne velesile – Anglija, Francija, Nizozemska, Belgija, je sledil še zadnji poskus v tej trgovini z ljudmi – nemška ponudba za zamenjavo milijon Judov za tovornjake.

To je bilo v času, ko je nacizem zavladal že po skoraj celi Evropi in ko je nacistična ideologija prodrla v države, od baltskih do balkanskih – Srbije (Nedićev režim), Hrvaške (Pavelićeva NDH). Hitlerjev »blitzkrieg« je izgubljal  sapo, njegove armade so izginevale v ruskoj zimi, partizani v Jugoslaviji so prevzeli 13 elitnih divizij Reicha….

Aprila leta 1944 je tako Hitler ponudil angleški in ameriški vladi za izselitev 1 000 000 Judov  10 000 tovornjakov. Ponudbo je zaveznikom, kot poslovno odločitev, predlagal Adolf Eichman:

»Pripravljeni smo predati milijon Židov po ceni – za sto Židov – en kamion, kar vse skupaj pomeni 10 000 tovornih vozil. Izbira teh milijon Židov je vaša, lahko so iz Madžarske, Poljske, Avstrije ali Auschwitza, od koder želite. Zaveznikom garantiramo, da ta vozila ne bodo uporabljena na zahodni, ampak izključno na vzhodni fronti. Nemci bodo zadovoljni, če boste zavezniki v tovornjake naložili   tisoč ton čaja, kave, mila in drugih koristnih stvari.«

Churchil je skupaj z Američani ponudbo takoj zavrnil in zahteval le brezpogojno kapitulacijo Reicha.

Ko ni bilo več predlogov o reševanju  teh LJUDI, se je Hitler  odločil za »končno rešitev«.

V nemški ponudbi niso omenjeni Jevreji iz Hrvaške in Srbije. Nedićeva Srbija in Pavelićeva Neodvisna država Hrvaška sta dobesedno prepisali nemške rasne zakone in med prvimi državami »Judenfrei«, sporočili, da so njuni teriroriji »čisti«, da v njih ni živih Judov in tudi ne tudi drugih nearijskih oseb. Nesić je bil z nedavno odločitvijo beograjskega sodišča rehabilitiran kot žrtev montiranega komunističnega političnega procesa. Na Hrvaškem se ulice poimenujejo po Miletu Budaku, Pavelićevem ministru za kulturo, ki je prepisoval rasne zakone in problem Judov na Hrvaškem reševal v taborišču v Jasenovcu in Stari Gradiški, medtem, ko je Nedićeva Srbija to počela v taborišču na Sajmišču in v zaporu Glavnjača.

V »Zakonu o varovanju nemške krvi in nemške časti,«  sprejetem  15. septembra 1935, na  kongresu nacistične stranke  (NSDAP) in Rechparteigtag svobode v Nurnbergu,  s podpisom firerja in reichkanzlerja Adolfa Hitlerja, reichministra za notranje zadeve Wilhelma Fricka in Hitlerjevega namestnika Rudolfa Hessa, je, med drugim zapisano vse o prepovedi novih zakonskih zvez med Jevreji in arijci, medsebojni pomoči in skupnem življenju, predpisane so rumene oznake za Jevreje v javnosti, prepoved nastopanja in prisostvovanja na javnih prireditvah, sedenja na klopeh v javnem prevozu, parkih in podobno.  Temu je sledila uredba z dne 7. 12. 1941, imenovana »Nacht und Nebel (noč in megla), po kateri je bilo treba vsakogar, ki se je upiral Reichu, verbalno ali kako drugače, aretirati, obsoditi in uničiti.Tudi člane družine so enako kaznovali, po tedaj sprejetem načelu, da je vsak član družine odgovoren za ostale člane družine.  Gradnja taborišč je postala največja gradbena zvrst v državah pod nacistično kontrolo in največja industrija smrti v zgodovini.

In vse to zlo je proizvod »banalnosti zla,« začetega v vili ob jezeru Wansse. Tam se je odločilo, da je nemški življenski prostor »lebensraum«, prostor smrti za vse nepravoverne Nemce, ki niso podaniki ali verniki nacistične ideologije. Danes pa ljudje, ki smo jih izvolili v javne funkcije, to zanikajo!? Ti ljudje svoje  neznanje in svoje zlo jemljejo kot merilo vsega znanja in znanega, ki za njih ne obstaja. Obstaja le banalnost njihovega neznanja, ki je ista, če še ne večja kot »banalnosti zla« Hanne Arend.

 

 

 

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

*